Iz tega zgleda sledi ukaželjnemu Slovencu kolikor toliko neprijetno dejstvo, da s samim naglasom in s končnico hrvaščina še ni opravljena, ampak da je treba več in pozitivnejšega znanja. Toda ni, da bi ukaželjni Slovenec zato kar obupal. Stopaš po zagrebških ulicah, prilazih, trgih, gledaš in poslušaš, hočeš nočeš se ti vtiskuje v spomin beseda za besedo, ta zaradi lepote ali blagoglasja, ta zaradi svoje aktualnosti, ta in ta zaradi pogoste uporabe: