»Seljak si zakolje po dvakrat na mesec odojka!« »Zakolje!« ‒ pa smo bili skoraj vkupe in v sredo na semanji dan sem imel že priliko, jih gledati iz oči v oči: male, micicane, angelsko nedolžne pujske, ki se, rekel bi, še drže majkinega krila, pa jim je že usojeno, da služeč višjim ciljem končajo svoje pozemeljsko potovanje v najnežnejši dobi svojega življenja. To so torej odojci.