Taborišče pa se je izpremenilo v blatno jezero, posuto z ruševinami ‒ škoda, da ni fotografiral, toda je branilo slabo vreme ‒ in so si morali poiskati zavetja pol ure odtod pri prijaznem poljedelcu, kjer so ležišče na senu delili z družino krotkih mačk, kar je bilo silno hecno.
Tako je pripovedoval naš dečko in žarelo mu je lice od prijaznih spominov. Potem si je odpel pas in se je zamislil, ali bomo kmalu večerjali in kaj, in je povedal, da je bila pri skavtih izborna hrana.