Čim se obistini, da je nenaklonjeni sosed z brezbožno roko oskrunil triglavski vrh s svojimi barvami, že tisti hip mora tudi naše pleskarstvo udariti na plan z nabrušenimi čopiči in jih bridko zavihteti zmagoslavno nad našim vrhom, da se zopet zablešči v starem sijaju in se ne bi smelo tvrdo, neizprosno mož jeklen umakniti do zadnje srage firneža. Jako sem razburjen in navzlic iskrenemu prizadevanju ni nikakega upanja, da si razburjenje ugasim, prepičla je valuta, izčrpan je kredit ‒ to naj slavno uredništvo primerno uvažuje. Pa vprašam: ali vesoljna Slovenija res ne zmore par zanesljivo podkovanih gorskih čevljev v irhovini, da bi stvari naredili konec, stopili gor in bi tisti nesrečni vrh kratkomalo pobasali v svoje nahrbtnike in ga prinesli dol.