Skratka, je dejal, kdor hoče štediti, tjakaj naj gre, in smo zdaj razumeli, zakaj prijatelja Toma toliko časa ni bilo nazaj, in je sploh priznati, da je prijatelj Tomo jako štedljive narave, poln skrbi za svojo družino, in rajši drugih cigarete kadi nego svoje. In zdaj je čas, da ne pozabim onega tovariša, ki sem ga bil omenil od kraja, da je spremljal prijatelja Toma vso dolgo naporno pot: jaz mislim, da si je bil prijatelj Tomo mesto revmatizma vzel s sabo še drugi želodec, takšen iz ruskega usnja in na harmoniko, en sam želodec ne bi bil kos obilnim poslom, ki so čakali prijatelja in jugoslovansko njegovo srce na našem jugu in jih sam precej točno imenuje »žrtve«. Pa je vzkliknil prijatelj Tomo: »Glorija nebeška!