Pa se mi ne sme zameriti, da je tudi mene v dnu duše in je sploh stvar bolj čudna. Bilo je namreč opoldne in sem se vračal iz pisarne z želodcem praznim, z glavo pa polno, kajti sem imel v glavi nujen akt, ki je bil resnično nujen, pa sva si bila navzkriž z inšpektorjem, ali se piše: »čekaj!« ali se piše: »čakaj!« ‒ ta beseda je spadala v akt in ne bi šlo brez nje. Inšpektor je trdil: »čekaj!« ‒ ker se tudi pravi: »Če kaj storiš«, ne pa: »Ča kaj storiš«.