»Ne bi rekel,« sem dejal, »če Janko ne bi bil naš Janko, ampak takšen piškav časnikar, kakršen si ti!« Tedaj me je on hotel izpodnesti, toda ga poznam, ker sva prijatelja, in sem bil na preži in je to pot on priletel v drevo ter dejal, da sem neznačajnež in naj mu vrnem onih štirideset kron. Zamalo se mu je zdelo in se je razgrel in je kričal, da je najprej stranka, potem ne pride dolgo nič, potem šele pride poštenje in pravica in naj le malo počakam: danes jutri bodo Janku ošišali grivo, bodo vzeli mu šoto in oboje naklonili možu, kateri bolje razumeva resne razmere.