Ton našega časopisja je žal jako oduren in me je pozdravil Pepe: »Servus, intelektualec!« ‒ dasi mu nisem bil storil nič zlega. Zdi se mi, da bi bila našemu časopisju le v prid obilnejša mera šimija in bara in velikomestnih manir!
Pa sem se jako čudil, ko me je Pepe povabil k Božjemu voleku ‒ dejal sem si: Odkod ima toliko denarja? ‒ in sem se čudil še bolj jako: pri Božjem voleku je že sedel Janko, ki tudi piše v uredništvu, toda v drugem, in ima gledališki referat in je bil baš on tisti, ki je bil najsrditeje mrcvaril Pepetovo igro.