In potem živo osebje ‒ kadar bi kdo moral biti na odru, ga ni in je v bolnici ali pri zobozdravniku, ali je bil baš ta hip še na odru, le ta hip ga ni, in potem je vsega kriv gospod, ki mu pravijo inspicient, in se zgodi tudi gospodu inspicientu, da je umorjen, zapisan in naznanjen, in je potem užaljen in gre h kosilu! Režiser se mi resnično smili ‒ pa tudi potrebnega miru nima, ko nepretrgoma kriči: »Mir!« in ploska v roke; in ga bole roke in ga boli grlo, še preden se je pričela prava skušnja; in bi bila stvar zanj še hujša, če bi se začenjale skušnje res že ob napovedanem času in ne šele uro pozneje. Bil sem jako žalosten in sem videl: gospod režiser bi rad, da bi šla stvar žurno izpod rok.