Dejal mu je, da tudi njega, skromnega slovenskega pisatelja, boli, da so gmotna sredstva uglednega Talijinega templja omejena v taki meri, da je oviran prosti razmah tantijem in kulis in sploh vse umetnosti. In je gospod pisatelj zaupno povedal gospodu upravniku, da v drugem dejanju Mogočnega prstana dežuje zlato. In je rekel, da bo zatisnil eno oko, ako bi gospod upravnik v prid gledališki blagajni malo podstavil klobuk pod zlati dež, le obljubiti mora gospod upravnik, da tega ne pove nikomur, drugače bi prišli oni in ne bi ostalo nič zlata za Devetega kralja in bi se igra nepričakovano končala že sredi drugega dejanja.