Gospod pisatelj da je bil razumel gospoda upravnika, pa mu k sreči še ni bil čisto potekel dopust in se je požuril v Maribor, tam mu živi očetovski pokrovitelj in naklonjeni dobrotnik Parma in se poznata še iz časov, ko je imel Parma čisto bele lase ‒ zdaj so mu že močno osiveli. Imenovani pokrovitelj in dobrotnik je dobrohotno poslušal gospoda pisatelja, položil mu je roko na glavo in je izjavil iz ozirov na nedolžno rodbino pisatelja, da bo zložil glasbo. Toda dejal je, naj pove gospodu upravniku, da za samo kitaro ne more zložiti godbe ob najboljši volji, vsaj veliki boben da mu mora biti dovoljen poleg kitare.