Nego se mi zdi, da je tudi brez Nemcev dovolj še drugih stvari na svetu, vrednih reportaže, in je tem stvarem le šteti v čast, da so domačega proizvoda in naše gore list. Recimo na primer: Na Miklošičevi cesti se vsak hip ‒ lahko tudi rečeš: vsak mah ‒ pripeti konju, da se spodrsne in pade in se potem naokoli zbere milijon ljudi. Če bi bil naš radio takšen, kakršen bi bil želeti, žalibog se ne bi ne za trenutek obotavljal in že bi bil na licu mesta z mikrofonom.