Pa si bom kovača odtrgal pri drugih izdatkih. Ni bilo tega 14 dni in sem šel po Dunajski cesti ‒ namenjen sem bil na staro pokopališče, ondu ni gneče, ne žive ne mrtve ‒ pa začujem za seboj hitre korake in se mi na ramo položi prijazna roka. Ozrem se, pa me pozdravi jako dobrovoljen obraz, žarelo mu je lice in prikupno mu je dehtelo iz ust.