Jaz pa sem dejal, da žalibog tudi o tukajšnjih starodavnih utrdbah ni več sledu. Le v narodni pesmi da se hrani še spomin na obzidje, ki da so ga gradili meščani iz samega trnja, »zato, da berači po plac′ ne leté«. »O,« sem dejal, »ako bi se bili svoj čas potrudili vaši predniki, ki so imeli, kakor takisto poje pesem, gumbe okrašene s koruznim močnikom, ako bi bili, pravim, enako brigo, s kakršno, recimo, one zaničevane ljubljanske srajce vzdržujejo rimski zid, imenovan Mirje, posvečali tudi svojemu trnjevemu »cvingerju«, na kolikšnem konju bi bili sedaj na tejle razstavi, strmel bi svet in sejem in vesoljna jesen na sejmu!«