Junaškemu samcu našemu je privoščiti iz vsega srca, da mu je ginjena veda potem zopet nazaj prilepila odstrižene kose. Seveda je bilo toliko kosov, da se je zmota lahko primerila in se je glava prilepila vzad, zadek pa spredaj, in je bil zgledni mučenik svoje ljubezni potem za nekatere posle nekoliko manj sposoben. Kar se pa tiče ljubezni, ljubezen mu je ostala neokrnjena in nezmanjšana in je stvar resnično vredna, da jo opiše kako spretnejše pero, nego je moje ‒ ako le mogoče v rimah in za solospev s harfo ali za foxtrott.