Že prej sem opazoval pri svojem najstarejšem, ki hodi v četrto: kadar ga kaj vprašam iz matematike, vsakikrat se ga loti dušljivi kašelj ‒ kar proti nebu zavija oči in kreha in roko polaga na srce, da mi je težko ga gledati in poslušati in grem v drugo sobo. In se spominjam na svoje lastne mlade dni: če me je profesor poklical pred tablo, da me vpraša ‒ najrajši mi je prav tisti hip pričela teči kri in sem robec tiščal pred nos. In sedaj je čudovita ta zveza med mišicami, kitami in hrustanci in med duhom razodeta tudi še glede slovstva!