Stopam in kar živo gledam pred seboj dogodek in hudodelca in povest. Z naše parcele na Mirju nam je bilo lansko jesen ukradenih sedemnajst najlepših črnih redkev ‒ s svojo srčno krvjo jih je bila vsejala, gojila in zredila ljubljena naša soproga oziroma majka, bolj v spodbudo naj bi nam bile in duši v razvedrilo nego telesu v hrano! Pa je prišla tatinska roka in jih brezbožno izruvala, a je sveža sled kazala poleg moškega čevlja tudi pasjo taco ‒