Ne vem, ali mu ni ugajala naša domača hrana, ali je bila francoščina tisto ‒ skratka: izginil je z vidika. No, in sedaj je predmet želja postal osel ‒ zakaj ne bi? ‒ in nisem bil nič presenečen. Pa je sinko moj najmlajši nadaljeval svoje vzdihe in pritožbe: »Oh, ta gospa Butara!«