»Pa veš, šotor s šampanjcem bo moj,« je ukrenila Jerajeva in pogovor se je pletel naprej in pozabljen je bil močnik, pokopan prepir spričo višjih nalog in ciljev in malenkostna za deva piškavih domačih financ je prišla le še toliko v razgovor, da je obljubil gospod Jeraj, da prime šefa za predjem. »Slabi časi,« je tolažila Jerajeva, »pa pridejo boljši!« ‒ in ji je švignilo po glavi, da je res treba boljših časov, dokaj boljših, kajti skrivnega dolga pri modistki in pri zlatarju in drugih kljuk je bilo že toliko, da jih skoraj ne bo več moči skrivati pred možem, in potem bo joj in polom. Pa je stresla glavo in si v mislih rekla: »Bo že!«