Žena je bila pridno, skromno bitje, nerada se je ločila iz bližine svojcev; ali misel na Ljubljano in na uspehe, ki tam čakajo oboževanega moža, je mikala tudi njo in tako so se z velikanskimi nadami preselili semkaj ‒ tega je bilo zdaj devet let. Jero so vzeli s sabo, saj ni mogla zapustiti malega nebogljenega Milančka, ki je s skrbjo in veseljem bila pozdravila njegov prvi dih, imela z njim vse križe in težave, ki jih povzroča negovanje takega majhnega možica ‒ ti križi in težave so ji ga prikupili in prirasel ji je k srcu. Jerajeve nade so se izpolnile.