‒ Pa se je otresla neprijetnih očitkov in se opravičevala pred seboj: Saj ljubim svojo deco ‒ edina tolažba v nesreči izgubljenega mojega življenja mi je ljubezen do otrok in zaupanje, da v otrocih najdem srečo, ki mi jo je zapravil mož! Branila se je še bridkega spoznanja, ali ubraniti se ga ni mogla docela, da ji zaupanje v boljšo bodočnost otrok od dne do dne bolj upada; lastni nesreči se je družila bojazen za srečo otrok, ki jih temna sila vleče z železno roko v prepad, ona, mati, pa ni kos jima pomoči. Kakor starši, tako ali še bolj bosta nesrečna tudi otroka!