Stanko še ni videl kaj tako čudnega, Neskončen se mu je zdel prostor navzlic neštetim lučem ‒ ne v vrh ne v daljavo ni bilo razločiti konca: vse križem so stale platnene, na lesene okvire pribite stene, vmes so s tihimi koraki švigali ljudje po neznanih opravilih. Na eni strani se je spenjala gladka, siva stena od vrha do tal, pred njo sredi odra je stal gospod s pobarvanim licem in v pisani obleki in je gledal skoz okroglo luknjico v steni ‒ kaj, če je ta visoka stena zagrinjalo? ‒ v kotu je slonel gasilec. Strmel je v nevajene obilne čudeže, ko ga je Likar dregnil v rebra, naj vendar posluša.