Ni se mogel prehvaliti, kako se mu godi dobro; gledališče imajo in godbo ‒ in lepo enotno obleko kakor mornarji in gospodje učitelji ga hvalijo, da je priden; in tako je sklenil, da vse žive dni ostane v zavodu, in sicer kot mizar, ta obrt ga veseli. Gospod Kobilica je rekel: »Saj bo nemara res najbolje, če ostane v zavodu, ondi bo na varnem, drugod bi ga le še utegnila zapeljati očetova kri.« Kocmurjeva je vzdihnila: »Naj bo, kakor je božja volja!