« Torej je vendarle ta siva, svetla ravan morje. Niže, niže je drčal vlak, bliže, bliže morju, že je vozil med hišami, pod kolesi so ropotale kretnice, manjšala se je brzina, potniki so si pripravljali prtljago, vlak se je ustavil. Za drugimi je tudi Stanko zapustil vlak, šel za njimi in našel izhod, množica ga je potegnila s seboj ven in pred postajo ‒ tu so se ločile gruče.