Naročil je jedi in pijače, in ko sta se zalagala in primakala, je z donečim glasom povedal marsikaj zanimivega, kratkočasnega in spodbudnega, kar je lahko bilo tudi možem pri drugi mizi v razvedrilo in dragocen pouk. Tako o svojem konju, ki sam turški sultan nima lepšega in ga je bil dobil v dar od princesinje, ki se je vanj zaljubila in ga hotela za moža, pa ji ga je oče branil in je moral sredi noči zapustiti kraljestvo, da niti ni utegnil vzeti s seboj strehe svojega cirkusa. In o svoji moči je pravil, kako so ga napadli trije roparji, ko je šel na vsezgodaj sam po cesti v mesto ‒ denar je nesel v hranilnico, pet tisoč goldinarjev samega srebra v močni vreči, za en cent ga je bilo gotovo.