Pa ko so prišli do Pod Tranče, je najprej zmanjkalo Nanče; pred policijo je imela otročji strah. Policijo je imela za oblastvo, ki ima najsilnejšo moč brez meje in brez odgovornosti, in le enega samega človeka je poznala v vsem mestu, ki bi bil po njenem mnenju za eno stopnjo še nad policaji: to je bil tisti lepi bradati gospod v pisani, z zlatom obrobljeni obleki, ki je stal v vratih deželnega dvorca z zlato palico v rokah in je sodila, da je sam gospod glavar; kadar je šla mimo, vsakikrat se mu je ponižno priklonila, in ker ji je vratar vsakikrat prijazno odzdravil, ni mogla doma na dvorišču prehvaliti deželne ga glavarja, kako so galanten gospod. Policije pa se je bala.