Nasproti mu je sedel vajenec Peter, čokat fant, toda plašen kakor zajec; da je mojster le glasneje spregovoril, že se je zganil in v svojo obrambo dvignil roke h glavi, tja, kjer sta jo dičila dva izredno velika, vkraj štrleča uhlja. »Fant je zabit,« je o njem trdil mojster, »že zdavnaj bi ga zapodil, da nima tako priročnih uhljev.« »Kaj pa to?« se je začudila Jerajeva, ko je zagledala v kotu nov, še prazen posteljnik, poleg na tleh so ležale deske za dno.