Ko bo zdrav, pa dobi zajčka, lepega belega zajčka, dolga ušesa ima in z njimi miga in deteljico muli in smrček se mu trese; pomiga z ušesi, požene se malo naprej in spet muli deteljico in miga z ušesi in ima mehko dlačico, tako mehko ... Govorila mu je enakomerno, počasi, zategujoče, kakor da mu poje, in Tonček se je utolažil, ustni sta se mu zaokrožili v nasmeh, ležal je mirno, veke so mu lezle vkupe. Kar je planil kvišku, se oklenil tete in pričel kričati: »Teta, teta, nikar!