V kotu je res stala palica z železno ostjo na koncu. Nanča jo je jemala s sabo na svoja pota; trdila je, da zato, da se brani hudih ljudi in še hujših zverin: enkrat je malo manjkalo, da ni videla gada; kakor so pa pravili drugi, zato, da je z ostjo pobirala s tal končke smotk, ki so bajé pomagali njenim čev ljem do tistega nedosežnega bleska in sijaja, ki je šel glas o njem po vsem vesoljnem predmestju. Kocmurjevi se je prvotni strah za dečka spremenil v ogorčenje.