Kocmur se je spet spomnil na sušo v žepu in je primerno zasukal pogovor. S pikro besedo je očital ženi, zakaj se ne briga za fanta, da ga dobé spet domov. Takole z vzdihi se nič ne doseže, je rekel, ukreniti je treba korake ... Kocmurka je bila zmučena od dela, žalosti in skrbi; strah jo je bilo lastnih misli, ki so ji begale po možganih, strah jo je bilo moža.