Pomignil je Stanku, Stanko je sprožil svoj orkester, gospod ravnatelj pa je stoječ pred cirkusom napenjal lica in trobil v topli večer ganljivi solo sekinškega trobentača, da se je razlegel po vesoljnem Logatcu in opominjal prebivalstvo na njegovo kulturno dolžnost, da v čim večjem številu obišče s platnom obdani hram umetnosti na zeleni trati. Predstava je bila napovedana za ob osmih; do devetih se je nabralo toliko rodoljubnega občinstva, da se je lahko priče la. Prišla je bila bosonoga mladina, prišle tri natakarice v imenu svojih gostiln, prišli letoviščarji, ki se od samega dolgega časa niso vedeli kam dejati, od državnih oblastev pa orožniški stražmojster in davčni eksekutor, oba v spremstvu soprog in dece.