Nanča je ostala sama na dvorišču in nadaljevala svoja glasna premišljevanja o brinovcu, Kocmurjevih in partu; šele ko se je oče vračal z vrta, je utihnila in stopila v kraj.
Stari Koren je šel v svoj brlog. Pa kmalu je spet odprl vrata in čul se je njegov hripavi glas: »Nanča, Nanča!« Nanča je prišla bliže ‒ kaj neki hočejo?