In glej! ‒ obraz mu je zlezel v prijaznejše gube, pomigal je z roko in s hripavim glasom zaklical: »Tonček, Tonček!« Fant se je zasukal kakor blisk in zbežal v stanovanje, starec je spet povesil glavo in izginil s Sultanom na vrt. Nanča je ostala sama na dvorišču in nadaljevala svoja glasna premišljevanja o brinovcu, Kocmurjevih in partu; šele ko se je oče vračal z vrta, je utihnila in stopila v kraj.