Brtoncelj je bil s seboj privlekel svojega zvestega Jaka, vsaka druga njegova beseda je bila: »Kajne, Jaka!« in prijemal je Jaka in ga tiral v ospredje pred sveto razpelo: »Kar govori, Jaka, ali ni res tako!« Jaka se je odlašajočih korakov pomikal bliže, rekel ni nič, le špičil je ustni, kakor da misli izpustiti še kaj izdatnejšega kakor golo besedo. »Čujte,« je rekel sodnik, »vas sem vprašal, ne Jaka!