Teto ‒ za mamo jo je klical ‒ in njeno žuljavo roko, ki je pa vendar tako prijazno božala, in široko, obokano, sajasto kuhinjo in v kuhinji dim in duh po butaricah in prostrano, vedno toplo hišo. Pogrešal je hlev in živino, v kotu hleva je imel svojo ogrado bacek ‒ njegov bacek! Ni se smel spomniti backa, kar zalile so ga solze.