Vrbajs je molčal, deloma ker je bil dr. Košir kanacija, ki se je morebiti le norčeval, deloma, ker je bil Vrbajs sam tiste vrste modrijan, ki ne deli rad svojih nazorov z drugimi. Dr. Košir pa je s svojim prepričljivim, globoko iz prsi donečim glasom, kakršnega je uporabljal zoper porotnike, in z živahnimi gestami nadaljeval: »Žal, da sva midva edina, ki spoznavava velikansko krivico, ki se nepreglednemu številu naših bratov trpinov godi zgolj zaradi naše brezvestne mehkužnosti, ki nam brani dajati statistiki, kar je statistike! ‒ In te nesrečnike celo zaničujemo! častiti bi jih bilo treba, deliti jim odlikovanja! Kdor je spoznan za tatu iz navade ali za nepoboljšljivega pretepača, odkrivajmo se mu naprej in spomenik se mu naj postavi za zasluge, ki si jih je pridobil za človeštvo!«