Lek Matej Vrbajs je, z zobmi škrtaje in polglasno pred se rohneč, hitel slepo naprej po cesti: niti svojega lastnega ravnatelja ni zapazil, ki mu je prihajal naproti in je bil v duhu že pripravil roko za pokroviteljski odzdrav ... Košir ga je komaj došel. Položaju primerno se mu je videlo, izreči prijatelju sožalje ob nepovoljnem izidu razprave. »Že prav!« je zarenčal Vrbajs in nezaupljivo in postrani je pogledal tovariša.