Tomaž Karpe si ni mogel kaj, da se ne bi še enkrat z izrazom prekipevajoče hvaležnosti ozrl po nesrečnem Mateju Vrbajsu, potem pa je, čestokrat opominjan po sodniku in dregnjen po slugi, razložil sledečo mukotrpno predzgodovino svoje klofute in njen nepričakovani učinek. Boleli so ga zobje, je pravil; menda je bil eden votel, v votlini pa črv ali kaj. In od bolečin se mu je nabrala pod čeljustmi neznanska oteklina, velika kakor reglja, in oteklina je rasla, da naposled ni mogel nič več jesti ‒ le piti, če je kaj imel.