Karpe se je čutil močno počaščenega po tem dobrohotnem, z njegovim telesnim stanjem se pečajočem ogovoru. Obraz mu je zlezel narazen, zamižal je, pritajen smeh mu je stresel prsi in glavo, obrisal si je solze in nos in potem zaupno izjavil, da ga res nekoliko ima, hvala Bogu, ampak ravno prav in ne preveč.
Sodnik je naklonjen počakal, da se poleže smeh v občinstvu.