Sveta jeza ji je šinila po rejenem licu in njeni klici: »Julka, Julka!« ki so se bližali po vrtu, niso obetali nič dobrega. Julka je izpustila mačka, pogladila si je predpasnik, pokimala tovarišu onstran plota in stekla čez vrt materi naproti. Maček je smuknil v oreh, Podržajev Janko pa se je tudi potuhnil in izginil od ograje.