Na hodniku pri durih sta že čakali okrogla gospa županja, šumeča v črni svili, od prijetnega razburjenja rdeča kakor rak, in sedemnajstletna edina hčerka Julka, ki je sramežljivo povešala oči, kakor se je bila naučila v samostanski šoli. »Kakšna čast!« je hitela pozdravljati županja, »ne zamerite, da je pri nas vse tako preprosto, smo pač na deželi.«
»Krasno imate!« je zagotavljal kandidat, župan pa je vsem predstavljal: »Moja stara ‒ tole je pa naša ‚Čopka’; tak daj no, daj roko pa vsaj dober dan reci!