Župan je, vljudno nagibaje glavo z leve na desno in z desne na levo, krmaril svojega odličnega gosta čez stopnice v prvo nadstropje. Na hodniku pri durih sta že čakali okrogla gospa županja, šumeča v črni svili, od prijetnega razburjenja rdeča kakor rak, in sedemnajstletna edina hčerka Julka, ki je sramežljivo povešala oči, kakor se je bila naučila v samostanski šoli. »Kakšna čast!« je hitela pozdravljati županja, »ne zamerite, da je pri nas vse tako preprosto, smo pač na deželi.«