Na vse strani se klanjajoč je uravnaval tam svoje korake naravnost in brez besedi v zadnjo sobo, kjer je stala železna blagajna in kamor stranke niso imele pristopa. Tam je odložil klobuk in suknjo, odprl svojo podolgasto črno torbico, kakršne nosijo odvetniki s sabo po komisijah, in iz nje vzel obrisačo, da, in britev, da, in tudi škarje in glavnik, da, in milo, sploh vse, kar treba za brivski obrt. Pripravil je stol, pripravil je vodo v umivalniku in potem so polagoma prihajali starejši in mlajši gospodje iz tega in onega urada ‒ prvi je bil vsakikrat na vrsti gospod davkar in vse je ostrigel in obril ali oboje, kakor je nanesla potreba, v splošno zadovoljnost in za groš ceneje nego brivec v Lučah, gospoda davkarja pa celo čisto zastonj.