Imam dostojen črn kaftan; maturiral sem sicer že v njem, pa je še brez madeža, ker ga le redkokdaj nosim. Predlansko leto mi je bil res nekaj preozek postal, veš, da ga nisem mogel zapeti; lokavi krojač je rekel, da se ne da razširiti, jaz sem si pa mislil, ne boš mi novega delal, ne, časi so preslabi ‒ ljuba duša, svečana meseca, ki ima le 28 dni, mi še ostanejo kake tri, štiri kronice, drugače pa nič, čisto nič, dasi sem samec, ‒ kaj bom trosil denar za nov kaftan! ‒ pa sem toliko časa karlovarsko sol pil, da sem za sedem kil splahnel in mi je zdaj suknjica zopet čisto prav. O, še ga bo igrala, še!«