Obidejo me čudne slutnje. Bližam se oprezno in vidim v temi veliko gručo žensk ‒ menda so se bile baš končale litanije v Šenklavžu ‒ iz gruče pa se je čul razburjeni glas moje Ane Poč. Ihtela je ‒ razločil sem svoje ime ‒ »zapustil ... v turških hribih ... nesrečna ... sv. Tomaž ... teta ... « hitro vse vprek.