Ta sprehod sem si privoščil, nič hudega sluteč, tudi oni večer ob svoji običajni uri in že sem se bil, dospevši do parka, obrnil in se vračal proti železniškemu tiru, kar prisopiha ‒ seveda naravnost proti meni ‒ ona šaljiva prikazen, mi poda roko, kakor da sva bog ve kako stara znanca, me vpraša, če že dolgo čakam nanjo (jaz sploh nisem čakal nanjo ‒ nasprotno!) in pove, da se je spomnila, da v pisarni ... in sploh ... in zato je šla šele ob šestih z doma.
Ob količkaj gorkejšem vremenu bi bil skočil iz kože! Njej pa se je videl ves položaj popolnoma pravilen, kakor da sploh drugačen ne bi mogel biti.