‒Ko sem mu izrazil svoje priznanje, da se je povzpel do tako samostojnega in temeljitega opazovanja, se je prav prisrčno zasmejal, toda le za hip, potem mi je pa zaupal, da so nekateri ljudje osli. Na sedežu tik njega, za kapelnikom, sedi mlad doktor, ki pošilja altistki vedno šopke, ker misli, da njemu veljajo njeni pogledi! Magarac!