Takšen govornik je Anton Rebula! Govori počasi, z zamolklim glasom, važno in resno, kakor da stoji ob odprtem grobu nepozabnega prijatelja, a z natančnim izgovarjanjem vseh končnic ume rafinirano povišati svečanost trenutka. Zadnjič sem pisal za njim in so se njegove deloma naravnost na poezijo spominjajoče besede glasile takole: »Slavna družba!