Toda Anton Rebula ima menda poseben dar jezika: ob vsaki priliki se zbere pri njem vse polno hvaležnih poslušalcev, celo iz daljne Škofje Loke prihite rodoljubi ga poslušat, a ko se poslove, ne morejo prehvaliti njegovega vina. Takšen govornik je Anton Rebula! Govori počasi, z zamolklim glasom, važno in resno, kakor da stoji ob odprtem grobu nepozabnega prijatelja, a z natančnim izgovarjanjem vseh končnic ume rafinirano povišati svečanost trenutka.