Jurij Ažmah, 30 let star, pristojen v Šmartno, se je prestopal z ene noge na drugo, dobrovoljno se gugajoč v kolenih, in je prijaznega obraza odgovarjal, kakor je vedel in znal. Na zadnje vprašanje zastran živalic je prezirljivo omenil, da ima le sem pa tja katero, »ni vredno, da bi govoril!« Zasukal je potem pogovor na drug predmet in vprašal, kje so oni gospod sodnik, ki so ga zadnjič sodili.